Vpliv korone (ali katerega koli drugega težkega obdobja) na ljudi

Že nekaj časa mi leži na duši, da vam povem vse tisto kar opazujem že zelo dolgo v naši okolici. Leto 2020 se je za mnogo ljudi izkazalo za kar velik izziv ter za marsikoga izmed vas se ta izziv še vedno ni končal in mogoče se še tudi kar nekaj časa ne bo. Zato vas z delom na sebi želim spodbuditi k nekemu pozitivizmu, k neki spremembi, k višji vibraciji in h koraku bližje vašemu srečnemu ter izpopolnjenemu življenju. V vsakem objavljenem članku in pri opravljanju tečajev poskušam biti nepristranska zato, da vsak sprejme toliko kolikor pač zmore in je v tistem trenutku pripravljen vzeti nase. Vendar se bom tokrat malček bolj poglobila v zadevo, ki jo opažam že predolgo in ki mi ne da miru. Resnično upam, da bo odprla oči ne le tistim, ki tako že ravnate ampak vsaj še komu drugemu. Škoda mi je, žal mi je, ko vidim to spiralo po kateri se spuščamo kot ljudje. Vendar nam očitno to še nekaj časa rabi ampak resnično upam, da čim manj.

Predvsem v času epidemije ste se zagotovo večkrat ujeli v zanke kritiziranja, nestrinjanja in obsojanja. Ni vam bilo treba veliko iskati, da ste poiskali stvari, ki vas spravijo iz tira. Vznemirilo vas je mogoče že to, da morate delati nekaj kar vam je nekdo ukazal, razburilo vas je nekaj kar vam je nekdo rekel ali pa ste se razjezili zaradi nečesa kar mislite, da je narobe in bi lahko bilo zagotovo boljše drugače. In kakšne emocije zbuja vse to v vas? Kaj mislite vsakič, ko pogledate novice, preberete kak prispevek na internetu ali preletite čez komentarje ljudi, ki se žalijo in zmerjajo med seboj pod članki ali objavami? Kaj čutite ob tem? Se uspete distancirati od komentarjev in naslovov ali vas razjezijo, mogoče prestrašijo, užalijo?

V preteklosti sem pisala o vibracijski lestvici in če si želite prebrati kako emocije vplivajo na nas si lahko preberete s klikom tukaj. Temi se kar navezujeta. Saj vsakič, ko si dovolite, da se ustrašite, da se razjezite, vsakič zdrsnete po spirali vibracije navzdol. In kako takrat reagirati?

Kako se soočati z jezo?

Večina komentarjev, ki jih preberete ali naslovov so z namenom, da vas razjezijo. Gre enostavno za način manipulacije. To je zelo star način. Če vas jaz razjezim z nečim, boste vi želeli narediti nekaj temu ravno nasprotno. Jeza je sicer boljša reakcija od strahu saj vam vseeno ponudi neko možnost, da vam nek pogon, energijo, da nekaj pa vendar lahko storite. Problem nastopi, ko se v jezi odločite kaj boste storili in kako boste reagirali. To vas bo privedlo do tega, da boste postali takšni, kot mogoče v resnici sploh niste. Se pravi odzvali se boste in storili nekaj česar si mogoče sploh ne želite.

Najboljše bi seveda bilo, da se sploh ne razjezite. Poskušajte le gledati na vse skupaj kot bi gledali film in enostavno v miru razmislite kako bi vi reagirali, kot nekdo, ki lahko vidi celoten potek dogodka od daleč. Ne reagirajte v jezi, počakajte da mine in se z distanco odločite kako naprej.

Kako se soočati s strahom?

Podobno kot je jeza, je tudi strah sredstvo manipuliranja, le da ta deluje na drugačen način. Če jeza da energijo, da nekaj storite, vam strah odvzame vsakršno moč. Zato podobno kot pri jezi glejte na dogajanje okrog vas, novice in objave v medijih iz višjega zornega kota. Poskušajte pogledati na celotno sliko in tako poiskati odgovor, v kolikor ga iščete. Saj v resnici ni nujno, da ga morate najti za vsako ceno.

V kolikor ste že na poti spodnje spirale vam predlagam, da si preberete prispevek o načinih kako si čimprej napolniti baterije s klikom tukaj, da se čimprej postavite ponovno na mesto.

Kako ne zabresti v te gostejše energije?

Najprej bi vam svetovala, da ugotovite kaj je tisto kar vas spravi iz tira in se tistemu poskušajte izogniti. V kolikor se temu res ne morete izogniti, pa skušajte naredite vse kar lahko, da se v čim krajšem času ponovno postavite spet v vaš center, v višjo vibracijo.

Mnogo ljudi sem v zadnjem času slišala reči, da ne sledijo več poročilom, novicam in dogajanju a vseeno so vsak dan na družbenih omrežjih in prebirajo članke in predvsem komentarje, ki jih dosti bolj odmaknejo od svojega bistva.

Ovce, hlapci, nevoščljivost, boj, žalitve in posmeh

Kar se mene najbolj dotakne med vsemi komentarji pod objavami, je zmerjanje in posmehovanje. Ovce, hlapci, slovenceljni, … Zavedati se moramo, da vsi imamo isto zgodovino. Nosimo isti genski zapis. Slovenca. Vsem nam v tem zapisu, v tej energiji, piše kdo so bili naši predniki in vse se je to preneslo na nas. Vsakič, ko nekdo drugega označi, da je ovca, hlapec ali karkoli drugega, dejansko označi samega sebe in vsakič ko o sebi povemo, da nekaj smo, to še potrdimo. Vsakič ko drugega označimo, mu onemogočimo, da bi bil lahko drugačen in ga še bolj vklenemo v to zanko preteklosti. Pa čeprav se vprašam… je res preteklost tako huda? Ali je to potenciranje privedlo do tega, da ljudje vedno bolj postajamo takšni in čedalje težje temu zbežimo? Zamislite si. Sami sebi jamo kopljemo. Z besedami.

Za vsakim tem zmerjanjem sicer stoji človek, ki je poln strahu ali pa jeze in ne zna drugače reagirati kot zmerjati naprej. To počne zato, da bi mogoče zbudil nek občutek v drugemu, da bi se le-ta odzval in reagiral tako, kot si želi ta oseba, ki zmerja. In tako bi se mu ta drugi pridružil v nekem svojem boju. Vendar ko vas nekdo zmerja, se ne boste v boju postavili ob njegov bok ampak boste bili boj s tistim, ki vas zmerja. Na koncu kako vse skupaj izgleda? Kot množica ljudi, ki se med seboj krega in zmerja medtem, ko življenje ali dogajanje teče mimo njih.

Dualnost

Živimo v svetu dualnosti. Temno – svetlo. Pozitivno – negativno. Dobro – slabo. Prav - narobe. Kriv – ne kriv. Moje -tvoje. Vsi pogovori, vse, karkoli pogledate se vrti med tema dvema poloma, seveda s poudarkom na narobe, negativnost, krivdo. Eden brez drugega sploh ne moreta obstajati. Ni svetlobe brez teme. Vse je eno. V vsaki stvari se skriva seme svojega nasprotja. Vem, da je koncept, ki ga ni lahko osvojiti vendar predlagam vam, da se usmerite na pot, na rešitev, na rast, ki vam bo prinesla mnogo več kot le vrtenje v krogu iskanja krivca in vsega, kar se dogaja slabega na svetu ali v vaši okolici.

Pred leti sem se odjavila od nekih novic, ker sem vsakič gledala le tragedije, nesreče in težave ljudi. Odjavila sem se in pri tem sem jim poslala sporočilo. Povedala sem jim zakaj se odjavljam ter, da jim priporočam, da se usmerijo tudi na kakšno pozitivno novico. Na nekaj kar bo ljudi polnilo z energijo, jim dajalo moč. No odgovorili so mi, da je dosti več zanimanja za slabe stvari in bodo zato tako nadaljevali. Na žalost se tega tudi zavedam, da je tako. Nočem reči, da si zatiskajte oči vendar boljše se boste počutili, če boste usmerili pozornost na tisto, kar je dobro in lepo. Tudi lažje boste objektivni in ne boste popadali v jezo in depresijo, ko vam kaj ne bo uspelo tako, kot ste si zamislili. Vaše življenje bo teklo bolje, če boste usmerjeni v svetlejšo stran življenja.

Ali smo res lahko dobrosrčni? Radi pomagamo in sočustvujemo le takrat, ko je pred nami nekdo v resnični krizi ali življenjski ogroženosti?

Kolikokrat sem videla, slišala besede »stopimo skupaj, pokažimo kaj zmoremo in pomagajmo«. Resnično se je v preteklosti to nekajkrat zgodilo. Resnični pravi čudeži bi lahko rekli. Super. Ampak ali je resnično potrebno, da je nekdo na robu preživetja, da lahko z njim sočustvujemo in mu pomagamo? Je nekdo res boljši, ko pošlje 5 eur za otroka na drugem koncu sveta medtem, ko cel čas pljuva vse okrog sebe? In vzporedno objavi sporočilo za poslanih 5eur?

Pred sabo vidim vzorec. Človeka, ki se trudi,je treba poteptati, izgnati, ga zapreti, ker je itak vse pokradel in mu gre očitno prelahko v življenju. Ko pa ta oseba pride čisto do dna, takrat pa smo lahko prijazni, razumevajoči. (no za nekatere, ki uspejo pozabiti na to, da so nekoč vseeno nekaj veljali). Samo če si revež in bogi te lahko spoštujem. Ti lahko pomagam. Če hočeš iz sebe nekaj napraviti, potem pa ne. Če si tiho in rečeš le "hvala" ti pomagam, če želiš povedati kaj si želiš je pa mogoče že preveč in si moje pomoči več ne zaslužiš, saj previsoko letaš. Ponovno se zavedam, da ne govorim za vse vendar večina na žalost resnično tako deluje.

Jaz vsakič ko vidim nekoga, ki je izstopil iz cone udobja in mogoče ustvaril nekaj več ali sledil svojim sanjam in postal nekdo, takrat se mi zdi, da se mi odpre še en nov svet upanja, da se je nekdo ponovno potrdil, da je možno. Saj se z vsakim Slovencem, ki uspe, odpirajo vrata vsem tistim, ki so še za njim. Vsak, ki nekaj iz sebe naredi olajša možnost tistim, ki mu sledijo. In hkrati briše to preteklost, ki jo nosimo s seboj. Zato se poglobite v zgodbe nekoga, ki je uspel. Tudi, če vam kot oseba ni všeč. Poglobite se v to kakšno energijo je imel, kakšne občutke, kaj je vse premagal, preskočil zato, da je tam kjer je. Začutite kako imate tudi vi take zmožnosti. Nikoli, čisto nikoli ni prepozno. Le iz svoje cone udobja izstopite in sledite toku in svojim željam. Podpirajmo drug drugega, pohvalimo se, cenimo se, v tem je prihodnost.

Enost

Prihodnost ni namenjena enemu posamezniku. Namenjena je vsem nam skupaj. Uspeli bomo kot celota, skupina, skupnost. Enost v vsem in vseh. Povezava med ljudmi, pomoč, iskrena beseda, pomoč ko je potrebna. Povezani smo močni, povezani lahko dosežemo karkoli si zamislimo. S prijazno besedo, z nasmehom, s pohvalo. Neizmerno moč imate v sebi, ki se je sploh ne zavedate. Imate moč, da nekoga popolnoma sesujete in moč, da nekoga dvignete visoko v nebo. Izkoristite to drugo, saj vam bo le to dalo tudi vam dodatni pospešek v vaši duhovni rasti.